VURBERK NEKOČ IN DANES

VURBERK NEKOČ IN DANES

LEGA GRADU

ZGODOVINA IN NJEGOVI LASTNIKI

DRUGI GRAJSKI OBJEKTI

MARIJINA CERKEV

ŠOLA

OBČINA

POŠTA

 

VURBERK NEKOČ IN DANES

Bogastvo nekega naroda je njegova kultura. Pomemben del narodove kulture je vsekakor stavbarstvo, še posebej področje starih zgodovinsko arhitekturnih zgradb, utrdb in gradov.

Slovenska zemlja je v svoji zgodovini nudila zavetje številnim gradovom. Usodo prenekaterih je ovil skrivnostni mrak in z nekaterimi se danes ukvarjata zgolj arheolog in zgodovinar, saj za arhitekta in restavratorja ni ostalo skoraj nič uporabnega. Takšna usoda je doletela tudi grad Vurberk, ki je bil eden lepših in močnejših gradov na slovenskem. Čeprav je za prenekaterega Slovenca neznan, je vendar predstavljal v zgodovini Slovencev pomembno vlogo, katera se žalostno konča z letom 1945.

Izguba Vurberka, poleg Ptuja najlepšega srednjeveškega gradu v Podravju je nenadomestljiva, posebej, ker bi ga bilo po vojni še mogoče rešiti. Vendar ga je doletela enaka usoda, kot mnoge druge gradove na slovenskem - obsodba na propad.

Še desetletja po zavezniškem bombardiranju so kljubovali uničevalni stihiji kot opomin in spomin deli zidov in nebo prebadajoči dimniki, ki so se videli daleč po Dravskem in Ptujskem polju, ozemlju kateremu je grad v davnini tako mogočno gospodoval.


Na vrh strani

 

LEGA GRADU

Ruševine gotsko - renesančnega gradu v Vurberku stojijo na kopastem griču, na strmi levi obali reke Drave.

Grad je imel zelo pomembno strateško lego, zlasti za čas Ogrov, sezidan pa je bil na ozemlju s staro naselitveno kontinuiteto, ki jo izpričujejo ostanki gradišča z okopom ob njegovem vznožju nad dravskim bregom.

 

Na vrh strani

 

ZGODOVINA IN NJEGOVI LASTNIKI

Ime gradu se je skozi njegovo zgodovino večkrat spreminjalo, čeprav je ohranjalo svoj osnovni pomen. "Wurm" namreč pomeni v nemščini črv, pravljična kača -zmaj, ki je upodobljen tudi v grbu vurberških lastnikov.

Grad se prvič omenja pod imenom Wrmberch - leta 1238 in to leto je tudi začetek slave Vurberka.

V več stoletni zgodovini je grad v Vurberku menjal številne lastnike, v tem zapisu bomo omenili le nekatere, in sicer:

  • Amelrik Hollemburški
  • Hartnid I. Ptujski
  • rodbina Stubenberg
  • rodbina Athems
  • rodbina Herberstein

Grad je bil do leta 1907 v meščanskih rokah, tega leta pa so si ga znova pridobili Herbersteini *- grof Josef Herberstein, lastnik je bil vse do podržavljenja.

1. marca leta 1923 je ruski Rdeči križ v njem ustanovil sanatorij za pljučne bolezni. Sanatorij je bil zaradi zelo ugodnih podnebnih razmer in priznanih strokovnjakov znan tudi v tujini. Vodil ga je dr. Bolesav Okolo-Kulak, v njem pa se je zdravilo tudi do 100 bolnikov. V tistem času je bil grad tudi delno prenovljen, napeljali so elektriko, vodovod, telefon in centralno kurjavo. Iz tega časa se je ohranilo precej fotografij, zlasti iz notranjosti gradu.

22. februarja 1945 so grad bombardirala zavezniška letala. Res je, da je bil po napadu delno uničen, vendar bi ga bilo po vojni še mogoče rešiti. Toda grad v Vurberku je bil, kot toliko drugih gradov in stavb na Slovenskem, obsojen na propad. In kolikor ga med vojno niso porušili zavezniki, smo ga po vojni uničili "sami".

Po letu 1945 je grad sameval in propadal. Leta 1979 je Turistično društvo Vurberk obnovilo še ohranjeni del - spodnje dvorišče z vhodnim portalom, obzidje s strelnicami, ter dve manjši poslopji.

Zanimiva je zlasti usoda raznih grajskih dragocenosti, pohištva, opreme ter umetniških predmetov. Mnogo so jih že leta 1907 prenesli z gradu, večinoma v Ptuj, deloma pa tudi v Gradec in v Libohovice na Češko. Manj znano je, da pravzaprav večji del zbirke v današnjem Ptujskem muzeju temelji na dragocenostih iz Vurberškega gradu.

Danes si ob pogledu na žalostne ostanke gradu le s težavo predstavljamo njegovo veličino in mogočnost. Grajsko podobo si lahko rekonstruiramo samo s pomočjo starih upodobitev, fotografij in opisov.

V dvonadstropnem gradu je bilo 49 razkošno opremljenih soban in veliko manjših prostorov. V pritličju je bilo stanovanje oskrbnika in upravni prostori, prostori za služinčad, kuhinje, shrambe itd., v 1. nadstropju pa je bilo 22 sob za lastnika in njegovo družino ter 14 sob v 2. nadstropju.


Na vrh strani

 

DRUGI GRAJSKI OBJEKTI

Pristava pod gradom, ki je stala še nekaj let nazaj, danes na njenih temeljih raste novi objekt ter obrambni stolp, sledovi so še vidni, sta sodila, poleg župnijske cerkve, v celoto grajskega hriba.

V grajski pristavi so bile kašče in drugi prostori za shranjevanje živil. Zanimiva je ledenica, 20 m globoka jama. Do njenega dna so vodili kletni hodniki, skozi katere so prinašali živila, na vrhu pa je bila v zidu pristave odprtina, skozi katero so v ledenico metali velike kose ledu.


Na vrh strani

MARIJINA CERKEV

Tretji in edini lepo ohranjen in zadnja leta tudi v celoti obnovljen objekt je Marijina cerkev, prvotno gotska stavba, posvečena sv. Miklavžu zavetniku splavarjev in čolnarjev.

Cerkev je prvič omenjena leta 1336. Poškodovali so jo Turki, luterani pa spremenili v molilnico, ki je imela protestantskega duhovnika od leta 1589 do 1616, ko so jo ponovno prevzeli katoličani. V Vurberku, v bližini cerkve so imeli protestanti tudi svoje pokopališče.

Sedanja poznobaročna cerkev je bila zgrajena leta 1776. Oprema je delo Jožefa Holzingerja. Zlasti so zanimivi nagrobniki z reliefi vurberških graščakov iz 16. in 17. stoletja, ki se nahajajo na notranjih in zunanjih zidovih.

Notranjost cerkve je leta 1894 poslikal Franc Gornik, Križev pot iz leta 1915 pa je Sojčevo delo.

Poleg ogleda notranjosti cerkve ter opreme so vredni ogleda tudi reliefi (nagrobniki z napisi), ki jih v vurberški cerkvi ne manjka.

Ob pogledu v zgodovino Vurberka ne smemo mimo upravno-politične ureditve, šolstva in drugih pomembnih institucijah.


Na vrh strani

 

ŠOLA

Z reformacijo šolstva je cesarica Marija Terezija s 6. decembrom 1774 ustanovila precej glavnih šol v mestih in več trivijalnih šol na podeželju. Vurberška šola ima začetek delovanja leta 1784, mnogo let pa je delovala v župnišču, kjer je soba v pritličju služila šolskemu pouku, manjša pa za stanovanje učitelju. Število otrok je iz leta v leto naraščalo in učilnica je postajala pretesna. Dne 28. avgusta 1888 je je bil položen z veliko slovesnostjo temeljni kamen za novo šolo, ki je bila dokončana 12. novembra 1889. Med obema vojnama je šola bila štirirazredna, med vojno je potekal pouk v nemškem jeziku, po koncu vojne pa je bila ustanovljena popolna osemletna Osnovna šola Vurberk. Šolo je obiskovalo tudi do 300 otrok, v posameznih oddelki pa je bilo tudi preko 50 učencev. Zaradi nenaklonjenosti občinskih oblasti (Maribor Tezno) je bil v letu 1962 ukinjen osmi razred, kasneje še sedmi in šesti, v letu 1982 pa je po odloku Občine Maribor Pobrežje začasno prenehala z delovanjem šola Vurberk.

V več stoletni zgodovini šolstva na Vurberku je prav, da omenimo tudi nekaj učiteljev in ravnatelje, ki so poučevali v tej šoli, in sicer:

  • Franc ŽIHER, od 1872 do 1915 (ravnatelj je bil od 1880. leta), uvedel je pouk v slovenskem jeziku;
  • Janko LEŠNIK
  • Marija PRAH
  • Marija KRALJ
  • Nada ZELENKO
  • Leopoldina KODRIČ
  • Rudolf KODRIČ
  • Julij BORKO
  • Marija FRAS, poročena BORKO
  • Maks VELE
  • Emil VILČNIK
  • Jožica VRBNJAK


Na vrh strani


OBČINA

Vurberk je bil v svoji bogati zgodovini vse do konca vojne upravno in gospodarsko središče tega dela Slovenskih goric. V občino Vurberk so bili vključeni (nekateri ves čas, drugi manj let) naslednji kraji:

Vurberk (prej tudi Vumpah), Krčevina pri Vurberku, Grajenščak, Spodnja Grajena, Zgornja Grajena, Gomila, Krčevina pri Ptuju in Mestni vrh.

Občina Vurberk je bila zaradi preveč nemškega imena leta 1934 spremenjena v Občino Grajena. Po drugi svetovni vojni je bil v kraju ustanovljen Krajevni ljudski odbor Vurberk, ki je sodil v Občino Ptuj, leta 1957 pa je bil Vurberk priključen novo ustanovljeni občini Maribor Tezno.


Na vrh strani

POŠTA

Pošta Vurberg pri Ptuju je bila ustanovljena 16. januarja 1906. leta.

Zajemala je kraje Vumpah, Krčevina pri Vurbergu, Grajeno, Grajenščak, Gomilo in del Jiršovc (Ricinje).

Pošta je obstajala vse do leta 1953, ko je bila kot pomožna pošta tudi ukinjena.

Zanimivost iz Krajevne korinike Vurberka iz leta 1936:

“Pri Sv. Martinu pri Vurbergu bi radi imeli pošto. Trikrat so že vložili prošnjo, da bi se vurberška pošta prestavila k Sv. Martinu, dvakrat na poštno direkcijo v Ljubljani, enkrat na poštno ministrstvo. Dne 25. 1. 1936 smo prejeli obvestilo, da je poštno ministrstvo prošnjo sv. Martinčanov odklonilo 16. 9. 1935 štev.: 66753. Pošta ostane torej na Vurbergu”.

 

Toliko o Vurberku nekoč. Obiščite ga že danes, njegove ostaline so vredne ogleda.

Na vrh strani